Včasih si želim ,da bi bil drugačen.Pa ne ,da nebi bil več ti,le da bi se spremenil v tisto,kar ne znaš biti.Želim si,da bi se odpiral,da bi dajal,ne le sprejemal.Take veze dušijo vse kar je lepega.Ne rabim veliko.Sem kar sem in ko imam rada,dajem roko v ogenj.Zakaj tako peče?Ker te ni,da bi pihal,da bi ohladil bolečino.
Sama.Poročena.Dala sebe,vse kar imam,vse kar sem,tebi.Pa ti?Vzel vse kar sem dala.Kadar sedim tam na tistem drevesu,kjer je največji mir na svetu in so vse misli bistre,takrat te vidim kako odhajaš s potovalko polno najinih slik in spominov.In mi odleže.Počutim se svobodno in lahko diham.
Moj si.Tujec si.Nekdo ,ki nikoli ne zajoka,ki se smeje le slabim šalam.Nikoli ne popustim,tudi zdaj se borim,sama s seboj.S teboj sem boj že izgubila.Tak si.Poljubiš me na lice,pobožaš mi lase,spet sem otrok.Pa nisem,sem mati tvojih.Kam naju pelje čas,kje bo končna postaja za naju.
Zvečer sedemo za mizo.Otroci razigrani,mala riše sonček v mlečni zdrob.Midva si sediva nasproti,se gledava in molčiva.Tiho se nasmehneš,ker ti je toplo,ker je vse kot mora biti,po tvoje.Srečna družina.