Ne prenesem tega, ko grem v bližnji Mercator in me že takoj na vhodu napade dečko, star okoli 30 let. Zgleda tolk star, ker najbrž že en teden ni vidu vode in čiste brisače. “Ej majstr, a lahko prosm za mal drobiža, če bo kej ostalo?” - Ja, itak. Če bo kej ostalo.
Kdaj pa pri evrih ne ostane drobiž? Takrat, ko plačaš s kartico. Pa še takrat, bi ti najraje tiste bakrene solde zarinili v denarnico. In že med tem, ko stojiš pri blagajni - zlagaš tisto štruco kruha, špagete, omako in mleko v vrečko - ga vidiš. Pa sliši tudi. Ko se odprejo tista drsna vrata, ko grejo stare mamce ven brez pol penzije, ker so si kuple večerjo za ta teden se zasliši znani “A lahk prosim za mal drobiža, če je kej ostalo?” Pa se ga mamca usmili in mu potisne tisti euro v roko, čeprov še ne ve, kako se bo s svojo nizko penzijo preživela do konca meseca.
On pa se lepo zahvali in že teče not v trgovino, direktno med izložbo z vinom. Seveda kupi tisto boteljko, ki je najcenejša in jo dobi za evro in še nekaj drobiža, ki ga je ostalo od prejšnjega nakupa. Oddahnem si, češ, sej zdej me pa ne bo fehtal, je že nabavu svoje. Plačam fasengo, vzamem vrečko in grem proti izhodu.
Tam pa je že drugi dečko, ki z istim monotonim glasom in isto naučeno vrstico prosi za milost in nekaj drobiža. Jebemti, zamrmram in zakorakam proti izhodu. “Ej, majster! A je…” - Ne, žal. “Hvala, pa drugič.”
Seveda. Drugič.
Ne predstavljam si, kaj vse bi moralo it narobe, da bi pristal tako nizko. To so izmečki naše družbe. Njih ne tepe usoda, oni niso boln, oni niso nesposobni za delat. Oni so samo falirani študentje, ki so se zapili in se družijo s svojimi najboljšimi prijatelji - 50 let starimi klošarji, ki spijo pred trgovino - in nazdravljejo na boljšo prihodnost. In to na kakšno prihodnosti…